O nas – izkušnje z narcisom
Dobrodošli med nami
Sva Nataša in Boris – osebi, ki sva bili zlorabljeni s strani oseb z narcistično motnjo. S poslušanjem, neobsojanjem in iskrenim pogovorom sva si medsebojno nudila podporo. Pomagala sva si na poti spoznanja, kako močno so narcistična ravnanja vplivala na naju. S tem sva pridobila moč, da sva lahko zapustila narcističen odnos in zaživela svobodno.
Se tudi ti sprašuješ, si želiš – ali pa celo nujno potrebuješ – takšno obliko pomoči?
Naše delovanje je namenjeno vsem, ki se zavedate, da so odnosi z narcistično osebo lahko zelo škodljivi za psihofizično zdravje. Osebam, ki si želite povezovanja z drugimi, ki doživljajo podobno obliko zlorabe.
Z roko v roki je moč dvojna.
Samo tisti, ki smo to izkušnjo res doživeli, vemo, kako težki so takšni odnosi. Prijatelji nas sicer lahko poslušajo, a nas pogosto ne morejo razumeti in nam učinkovito pomagati – preprosto zato, ker tega niso sami doživeli.
Prek pogovorov, ki temeljijo na najinih (čeprav različnih) izkušnjah, sva spoznala, da s tem pridobivava na moči.
To izkušnjo želiva deliti tudi z vami – z vsemi, ki iščete odgovore in pristne pogovore.
V naši skupnosti si lahko izberete dopisovalca / sogovornika, ki je že preživel ali pa trenutno doživlja izkušnjo z narcistično osebo. Skupaj lahko ustvarita prostor za razumevanje in podporo – za moč.
Imaš vprašanje? Piši nam.
Zgodba o Borisu – rojstvo ideje Močni po narcisu
Ideja Močni po narcisu se je rodila konec julija 2025, iz zelo osebne, boleče, a hkrati prelomne izkušnje njenega avtorja, Borisa – univerzitetnega diplomiranega psihologa, ki je bil sam sedemnajst let ujet v narcistično zlorabo, ne da bi vedel, da to, kar doživlja, ima ime. Bil je človek, ki je znal prisluhniti drugim, prepoznavati njihove stiske in jim pomagati razumeti lastne duševne procese. A ko je šlo za njegovo intimno življenje, je spregledal subtilne niti manipulacije, nadzora in psihološkega pritiska, ki so ga počasi, leto za letom, odtujevale od samega sebe.
Boris nikoli ni pomislil, da bi tudi sam lahko postal žrtev toksične dinamike. Njegovo znanje psihologije mu je dajalo občutek, da odnose razume bolje kot povprečen človek, zato si ni dovolil niti pomisleka, da bi lahko bil ujet v nekaj tako bolečega. Potrpežljivost je zamenjal za opravičevanje, razumevanje za molk, empatijo pa za sprejemanje vedenj, ki jih ne bi nikoli dovolil nikomur drugemu. Tako je nemo opazoval, kako se izgublja, ne da bi to sploh prepoznal.
Prelomni trenutek je prišel nepričakovano. Nekega dne je, skoraj po naključju, naletel na kratek članek o narcističnih vzorcih vedenja v partnerskih odnosih. Opisoval je mehanizme zavajanja, odtujevanja, idealizacije in degradacije. Besede, ki so bile zapisane tam, so govorile o njegovem življenju z neverjetno natančnostjo. Bil je trenutek, ki ga ni mogel zanikati. Prvič po dolgih letih se je ustavil in si priznal: “To je moj odnos. To je moje življenje. To sem jaz.”
V njem se je nekaj premaknilo. Začel je raziskovati, brati, analizirati. Vse, kar je našel, je potrjevalo, da je bil v resnici žrtev – žrtev psihološke manipulacije, ki je tako prikrita, da jo pogosto niti strokovnjaki ne prepoznajo pri sebi. Ljudje, ki so predani, empatični in iskreni, so namreč pogosto najlažja tarča.
Ob enem izmed teh raziskovalnih dni se je spomnil zgodbe, ki jo je nekoč slišal na predavanju: zgodbe o japonskem možu, ki je padel s češnje. Ko so ga vprašali, koga mu pripeljejo za pomoč, je dejal: “Pripeljite mi nekoga, ki je že padel s češnje, saj on ve, kako boli.”
To ga je pretreslo. Pomislil je, kako podobno je tudi sam “padel” v odnos, ne da bi vedel, da je v nevarnosti. In kako mnogi ljudje po svetu padajo v enake izkušnje – brez opozorila, brez imena za to, kar se dogaja, brez podpore.
Takrat se mu je porodila ideja: Kaj pa, če bi ustvaril prostor, kjer si ljudje s podobnimi izkušnjami lahko pomagajo, se podpirajo in okrepijo?
Ne le strokovni prostor, temveč varen, empatičen, topel kotiček interneta, kjer bi se posamezniki, ki so preživeli narcistične odnose, lahko ponovno povezali sami s sabo in drug z drugim. Kjer bi lahko delili svoje zgodbe, se učili prepoznati vzorce zlorabe, razvijali lastno moč in si počasi vračali občutek vrednosti, ki jim je bil odvzet.
Tako se je rodila spletna platforma Močni po narcisu – ne kot teorija, ne kot poslovni načrt, temveč kot osebno poslanstvo. Borisova bolečina je postala seme, iz katerega raste skupnost. Skupnost, ki verjame, da okrevanje ni samo možno, temveč izjemno močno, ko se ljudje podprejo med seboj.
Danes je platforma prostor varnosti, učenja, razumevanja in rasti. Je prostor, kjer nihče več ne ostane sam. In to je bila vedno Borisova največja želja – da bi iz svoje izkušnje ustvaril nekaj, kar drugim prinaša moč.
Boris
Moja pot iz teme v svetlobo
Pred enajstimi leti sem vedela, da moj zakon nima več prihodnosti. V njem ni bilo ne bližine ne topline, le občutek praznine. Ko so otroci odrasli, sem si priznala, da ne želim tako živeti do konca. Nisem pa vedela, da me čaka preizkušnja, ki bo popolnoma spremenila moje življenje.
Spoznala sem moškega, ki me je očaral. Bil je karizmatičen, pozoren, vse tisto, kar sem pogrešala. A že kmalu sem začela čutiti nemir — nekaj ni bilo prav. Ljubezen se je spremenila v odvisnost, bližina v bolečino. Kadar sem hotela oditi, me je strah paraliziral.
V naslednjih letih sem izgubljala sebe – čustveno, telesno in duševno. Depresija, tesnoba, bolezni … vse to je postalo moj vsakdan. Šele ko sem se popolnoma zlomila, sem začela razumevati, da živim v toksičnem odnosu z osebo z narcistično motnjo. In da se moram rešiti.
Sledilo je dolgo obdobje zdravljenja – raziskovanja, branja, pogovorov, terapij. Odkrila sem, da sem ta odnos doživela z razlogom: da prekinem karmične vzorce, ki so se prenašali skozi generacije žensk v moji družini.
Ko sem to spoznala, sem si rekla: »Dovolj.«
Odpustila sem njemu in sebi.
In se odločila, da začnem znova – svobodna, zavedna, mirna in močna.
Danes vem, da vsaka bolečina nosi sporočilo.
Da ljubezen ne boli.
In da iz najtemnejših obdobij zraste največja moč.
Če bereš to, verjemi – tudi ti zmoreš.
Nataša